Ribiška družina Bistrica iz Ilirske Bistrice je bila ustanovljena leta 1947. Družina je članica Ribiške zveza Slovenijein Zveze ribiških družin Primorske.

Poleg upravljanja in gospodarjenja z ribiškim okolišem ima družina v lasti še ribogojnico in valilnico v kateri izvaja vzrejo lastnega zaroda soške postrvi. Kraške vode nudijo enkraten in prvovrsten ribolov, verjemite in obiščite nas. Vode se čiste in polne trofejnih rib, predajte se neokrnjeni naravi in uživajte v ribolovu.

RD Bistrica ima sklenjeno koncesijsko pogodbo za izvajanje ribiškega upravljanja z ilirsko bistriškim ribiškim okolišem v katerega spada celotno porečje reke Reke (47 km) terakumulacijska jezera Mola (78 ha) in Klivnik (56 ha).

Zgodovina

Začetki razvoja ribištva na bistriškem

Dne 11. februarja 1947 je tedanji ustanovni občni zbor Ribiške zadruge Ilirska Bistrica sprejel prva pravila in izvolil upravni odbor v katerem so bili predsednik Vid Oprešnik, blagajnik Lado Žnidaršič in tajnik Ivan Lenarčič. Zadruga je tedaj štela okrog 15 članov. Bistriška zadruga je bila med prvimi v Sloveniji in jo srečamo v skupini zadrug LR Slovenije, predhodnici današnje Ribiške zveze Slovenije.

Leta 1949 so se bistriškim ribičem pridružili tudi ribiči iz Vremske doline in Divače.
V reviji Ribič iz leta 1951 zasledimo podatek, da je bistriška zadruga štela 54 članov.

Z novim zakonom so konec istega leta prenehale obstajati ribiške zadruge, namesto njih pa so se ustanovila ribiška društva oz. družine in z njimi Ribiška zveza Slovenije. Bistriški ribiči so svoje društvo preimenovali v ribiško družino Bistrica leta 1969, leto po ustanovitvi Zveze ribiških družin Primorske.

Zgodba velikega entuziazma

Med najpomembnejše pridobitve tistega časa spade prav gotovo izgradnja prve valilnice, ki so jo postavili na Ivetovem vrtu ob Cankarjevi ulici. Prvo drstenje so opravili leta 1951, zmogljivost valilnice pa je bila 150.000 zaroda. Ustanovitev valilnice je sodila v vseslovensko akcijo, ki jo je vodil Sosvet ribiških zadrug Slovenije za obnavljanje ribiškega zaroda. Valilnica v Ilirski Bistrici je bila za mariborsko in idrijsko tretja v Sloveniji. V sredini petdesetih let se je ta prva ribogojnica preselila na lokacijo v “Guranjem kraju”, kateri so v letu 1961 še razširili obseg. V to obdobje spada tudi začetek umetnega vzrejanja soške postrvi, pri čemer so bistriški ribiči opravili pionirsko delo v Sloveniji.

Petdeseta leta so po začetnem optimističnem razvoju žal prinesla tudi začetek žalostne usode za reko Reko. Leta 1952 je bil registriran prvi množičen pogin rib pod tovarno Lesonit. Iz leta v leto se je stanje slabšalo, ko pa je v sredini šestdesetih let začela s proizvodnjo še Tovarna organskih kislin je bila Reka obsojena na propad. Po vsakoletnih izpadih in množičnih poginih rib je tako Reka ob koncu šesdesetih let spodnjem toku popolnoma zamrla.

Pri tem je treba poudariti, da so ribiči v delo in sistematično vzrejo ribjega zaroda s katerim so vsaj delno nadomeščali izpade vložili ogromno število prostovoljnih delovnih ur.

Leta 1970 so bistriški ribiči doživeli še nekaj hudih udarcev. Potem, ko je bil praktično uničen ves zarod v reki Reki od Ilirske Bistrice navzdol, je prišla še druga nesreča. Račja kuga je namreč pomorila vse potočne rake, ki so pomenili veliko bogastvo naših voda.

Ne glede na vse so bistriški ribiči v sedemdesetih letih še vedno pospešeno skrbeli za ribji fond in bogatitev voda. Dejavnost umetne vzreje soške postrvi je sčasoma prerasla amaterski okvir dela družine, tako da se je upravni odbor odločil in leta 1979 ribogojnico predal v upravljanje najemniku Emoni Ribarstvu. Odnos med družino najemnikom je bil urejen v pogodbi, ki je zagotavljala ribičem letno potrebne količine mladic. Vse to pa je na drugi strani pomenilo konec lastne vzreje zaroda.

Kljub vsem dogodkom so se ribiči vse skozi prizadevali za ureditev odnosov med onesnaževalci in ribiči, ki so vlagali znatna sredstva v gospodarjenje z ribjim fondom. Zaključek tega je bil podpis sporazuma, ki je urejal finančne obveznosti onesnaževalcev in drugih delovnih organizacij. 

Odkritje športnega duha

Ne glede na vse je število članov iz leta v leto strmo naraščalo, še posebej pa po izgradnji akumulacijskih jezer Mola in Klivnik v začetku osemdesetih let, ko se je ustalilo na številu okrog 200 članov in 20 mladincev.
S prilivom novih članov je prišlo do pomladitve članstva in novih delovnih zagonov. Tako sta bila z udarniškim delom zgrajena dva nova objekta. Pod vasjo Soze, ob obali jezera Mola je bil leta 1998 sezidan ribiški dom z osmimi ležišči v treh sobah, skupnim družabnim prostorom in dvorano nanenjeno večjim prireditvam ter srečanjam. V bližini vasi Famlje v Vremski dolini pa so člani sekcije Vreme, ki deluje v okviru ribiške družine zgradili ribiško kočo, ki pa so jo nepridipravi v začetku novembra leta 2011, požgali do tal.

Med pomembne dosežke, ki so se zgodili v preteklem desetletju moramo postaviti tudi sklenitev Koncesijske pogodbe, s katero je ribiška družina Bistrica od države za dobo tridesetih let pridobila v upravljanje z vodami celotno porečje reke Reke s pritoki (skupaj z AK Mola in Klivnik).

Odraz vsega je bil viden tudi v spremembi miselnosti in pristopa do ribolova med člani, kateri so začeli dajati vse večji pomen športnemu načinu ribolova. V ta namen je družina v zadnjih letih uredila dva ribolovna revirja, kjer je ribolov dovoljen le po načelu Ujemi in Spusti. Prvi je muharski revir, ki se nahaja na reki Reki v Vremski dolini, med vasema Buje in Gornje Vreme. Drugi je kraparski revir na jezeru Mola, kjer je za ta namen ribolova urejenih trinajst ribolovnih mest.

Pravilni pristopi pri upravljanju družine in gospodarjenju z vodami so pripeljali poleg zadovoljstva med člani, tudi do velikega obiska domačih in tujih turističnih ribičev, ki se letno odraža v preko tisoč prodanih ribolovnih dovolilnicah.

Nazaj k naravi!

Vsi napori naših ribičev v preteklosti, ki so kljub vsemu, v tako rekoč nemogočih okoliščinah ohranjali ribji živelj na Reki, so bili zaradi zgrešenih nacionalnih pristopov v zadnjih dveh desetletjih in s tem povezanega načina repopulacije avtohtone soške postrvi na Reki spet na preizkusu. Kot je znano, je bilo v tem obdobju dovoljeno sistematično vlaganje v gojitvene potoke in reko Reko le avtohtono soško postrvi, ki pa jo družina ni imela in jo je morala kupovati. Ta način repopulacije, ki je bil po drugi strani povezan z visokimi finančnimi vlaganji se je z leti izkazal za manj uspešnega.

Spoznanja in razum so se pokazala končno pokazala pri pripravi osnutka RGN 2011-2016 in vendarle pripeljala do sprememb, med katerimi velja za družino in njene člane najpomembnejša, da lahko ribiška družina za poribljavanje reke Reke spet sama pridobiva zarod soške postrvi iz matične jate lastnega ribiško gojitvenega okoliša.

Zelo pomemben dogovor je vodstvo družine doseglo tudi v letu 2011, ko se je po nekaj letnih pogajanjih z ARSO in VGP Dravo Ptuj dogovorilo in sprejelo spremembe Pravilnika o načinu upravljanja z AK Mola in Klivnik. Pravilnika istočasno in optimalno zagotavljata poplavno varnost porečja reke Reke, bogatenje Reke v sušnih obdobjih ter zadostno količino vodne mase iz izvajanje ribolova na jezerih preko celega leta.

Zaradi angažiranosti članov in aktualnega vodstva ter močni volji po ponovni vzpostavitvi lastne valilnice, je družina za svoje potrebe izobrazila tri ribogojce, ustanovila skupino za odlove in pomoč pri smukanju plemenk ter v obstoječi pili Venecijanki ob ribogojnici v Levstikovi ulici na novo uredila valilnico. Matično jato, ki jo je bilo potrebno ustvariti povsem na novo, smo pridobili z odlovi na porečju Reke in je sprva predstavljala petdeset plemenk. Na veselje mnogih članov smo tako v letu 2011 po tridesetih letih spet pridobil, za nekatere resda skromnih, a za nas ponosnih 20.000 iker lastnega zaroda soške postrvi.