Zgodovinski razvoj ribištva in njegove organiziranosti v letih po drugi svetovni vojni je težko opisati, saj se bistriški ribiči niso kaj veliko ukvarjali s svojo preteklostjo. V arhivu, ki ga hrani vodstvo družine se prvi pisni dokument pojavi šele leta 1961, ko je tedanji občinski ljudski odbor Il. Bistrica dodelil ribičem zemljišče za razširitev ribogojnice v Guranjem kraju. Medtem, ko lahko najdemo za naslednja leta kar precej dokumentov in različnih zapiskov, pa je v obdobju od leta 1947 do 1961 prava praznina.

 

Razne publikacije Zveze ribiških družin primorske ter RD Bistrica

Začetki razvoja ribištva

     V obdobju od konca NOB do začetka 1947 se je na področju ribištva ohranila organizacija, ki se je razvila v času italijanske okupacije med prvo in drugo svetovno vojno. Tedanje italijanske oblasti so namreč nekaterim posameznikom dale v zakup ribolovne vode v katerih so imeli pravico ribolova za določeno odškodnino. Med temi zakupniki najdemo premožnejše Bistričane pa tudi lastnike žag in mlinov ob dolnjem toku reke Reke. Tem zakupnikom voda pa so se kot nekateri člani ali podzakupniki pridružili tudi ostali, ki so imeli veselje do športnega ribištva. Za to članstvo so plačali določeno vsoto lir, da so lahko lovili ribe in rake s katerimi so bile naše vode zelo bogate. To je bilo torej nekakšno privatno ribiško društvo.

     Tedaj je že cvetel krivolov. Posebej rake so na veliko lovili in jih izvažali v Francijo. V potoku Bistrica so lahko lovili le na veliki petek, sicer pa je bil uradno ribolov tu prepovedan.

     Prelomni trenutek je bil 9. februarja 1947, ko so se na nekem iniciativnem sestanku zbrali člani te privatne ribiške organizacije. Sklenili so se vključiti v tedanjo akcijo, ki jo je vodilo ministrstvo za kmetijstvo LR Slovenije, da bi povsod ustanovili ribiške zadruge. Ustanovni občni zbor Ribiške zadruge Il. Bistrica je bil že 11. februarja 1947. Sprejeli so prva pravila in izvolili upravni odbor v katerem so bili predsednik Vid Oprešnik, blagajnik Lado
nidaršič in tajnik Ivan Lenarčič. V nadzornem odboru pa sta bila Adolf Bobek in Lado Hrvatin. Zadruga je štela kakih 15 članov. Bistriška zadruga je bila med prvimi v Sloveniji in jo srečamo v skupini zadrug LR Slovenije, ki je predhodnik današnje Ribiške zveze Slovenije.

 

Obdobje velikega entuziazma in prostovoljnega dela

     V tem obdobju planskega gospodarstva in velikega poleta povojnega časa, so bistrški ribiči uspešno delovali na področju športnega ribištva in načrtne vzgoje ribjega zaroda. Po določenem letnem planu so sprejemali nove ribiče tako, da je organizacija narasla na 40 članov. V reviji Ribič iz leta 1951 zasledimo podatek, da je bistriška zadruga štela 54 članov.
e prej, leta 1949 so se jim pridružili tudi ribiči iz Vremske doline in Divače.

     Tedanje oblasti so izdale odlok po katerem pripada reka Reka od izvira do izliva v Škocjanske jame z vsemi svojimi pritoki v upravljanje bistriški zadrugi. Za tedanji način odlova je bila značilna velika liberalnost, saj so ob obilici rib in rakov lovili tako rekoč neomejeno. Svoje članstvo v zadrugi so plačali z določeno vsoto dinarjev, s tem da so lahko poleg ribolova vplačali samo rakolov.

     Med najpomembnejše pridobitve tistega časa spada prav gotovo izgradnja prve valilnice, ki so jo postavili na Ivetovem vrtu ob Cankarjevi ulici. Prvo drstenje so opravili leta 1951, zmogljivost valilnice pa je bila 150.000 zaroda. Ustanovitev valilnice je sodila v vseslovensko akcijo, ki jo je vodil Sosvet ribiških zadrug Slovenije za obnavljanje ribiškega zaroda. Valilnica v Il. Bistrici je bila za mariborsko in idrijsko tretja v Sloveniji. V sredini petdesetih let se je ta prva ribogojnica preselila na lokacijo v Guranjem kraju, kateri so v letu 1961 še razširili obseg. V to obdobje spada tudi začetek umetnega vzrejanja soške postrvi, pri čemer so bistriški ribiči opravili pionirsko delo v Sloveniji.

     članstvo je v petdesetih letih rahlo naraščalo. Z novim zakonom so konec leta 1951 prenehale obstajati ribiške zadruge, namesto njih pa so se ustanovila ribiška društva in Ribiška zveza Slovenije. Petdeseta leta pa pomenijo tudi začetek žalostne usode za reko Reko. 1952 je bil registriran prvi množičen pogin rib pod tovarno Lesonit. Iz leta v leto se je stanje slabšalo, ko pa je v sredini šestdesetih let začela s proizvodnjo še Tovarna organskih kislin, je bila Reka obsojena na propad.

 

Organizacijske spremembe v šestdesetih letih

     Okrog leta 1960 se je ustanovila Zveza ribiških družin Ilirska Bistrica, v katero sta se vključili tudi ribiški družini iz Postojne in Kopra. Te tri družine so bile edine v tedanjem okraju Koper. Zaradi pomanjkanja kadrov so se dogovorili, naj bi se vodstvo vsakih nekaj let selilo v drugi kraj. Iz dokumentov iz leta 1961 je razvidno da je ta zveza upravljala z ribogojnicami v Ilirski bistrici in Rižani. To je povzročalo določene spore med Zvezo in družinami. Tako je leta 1965 bistriško ribogojnico prevzela domača ribiška družina, rižansko pa koprska.

     Precej svoboden način ribolova je povzročil množično vključevanje v ribiško družino, katera je narasla na preko 140 članov. Postojnski in koprški ribiči pa so se zavzemali za poostren način odlova, ker so imeli revnejši ribji fond. Nova ribiška zakonodaja v prvi polovici šesdesetih let je zelo zaostrila način odlova, kar je v bistriški družini povzročilo zmanjšanje števila članov za polovico. Po reviji Ribič iz leta 1966, naj bi ta štela preko 90 članov.

     Po začetnih dogovorih v letu 1967 je dozorela misel za združitev Zvez ribiških družin Postojna in Nova Gorica v Zvezo ribiških družin Primorske, ki so jo ustanovili na sestanku 3. marca 1968 v Novi Gorici. Ta zveza je združevala RD iz Ajdovščine, Idrije, Ilirske Bistrice, Kopra, Nove Gorice, Postojne in Tolmina. Prav tako pa so bistriški ribiči na občnem zboru 25. januarja 1969 sprejeli nova pravila in svojo druzino preimenovali v RD Bistrica.

     To desetletje je bilo za bistriške ribiče v znamenju boja za priznanje odškodnine obeh tovarn, ki sta povzročali vse hujše pogine rib. 1967 so tako zaradi množičnega pogina sklicali izredni občni zbor in terjali povračilo za škodo. Leta 1968 so zopet zabeležili množičen pogin mren ob drstenju. Sklenjeni so bili tudi ze prvi sporazumi o odškodnini. Do leta 1970 je bil vsakoletni izpad rib vse hujši, vendar so bistriški ribiči začeli sistematično vzrejo ribjega zaroda s katerim so vsaj delno nadomeščali te izpade. Kmalu zatem pa je Reka v spodnjem toku popolnoma zamrla. Seveda je treba poudariti, da so ribiči v to delo vložili ogromno število prostovoljnih delovnih ur.

 

Ribištvo pridobiva nove pristaše

     Po letu 1970 so bistriški ribiči doživeli še nekaj hudih udarcev. Potem, ko je bil praktično uničen ves zarod v reki Reki od Ilirske Bistrice navzdol, je prišla še druga nesreča. Račja kuga je namreč pomorila vse potočne rake, ki so pomenili veliko bogastvo naših voda. Pogoji pri načinu odlova so se še bolj zaostrovali, vendar to ni oviralo naraščanja števila članov. Tako je bilo leta 1973 še 113 članov in 15 mladincev. članstvo pa je začelo še bolj strmo naraščati v letu 1981, po izgradnji zbirnega jezera Mola. Naslednje leto je družina štela že 157 članov in 76 mladincev, leta 1985 218 članov in 91 mladincev, 1987, ob 40. letnici pa že 227 članov in 69 mladincev.

     Bistriški ribiči so predvsem v sedemdesetih letih pospešeno skrbeli za ribji fond in bogatitev voda, ki so postajale vse bolj onesnazene pa ne le zaradi posledic industrije. 20. oktobra 1970 je RD Koper predala Rižansko ribogojnico v upravljanje bistriški družini, saj si je le-ta pridobila velik ugled na področju strokovnosti in organiziranosti. RD Bistrica je tako s to ribogojnico upravljala neprekinjeno do leta 1979. Vendar je dejavnost prerasla amaterski okvir dela družine, tako da se je upravni odbor odločil in leta 1979 ribogojnico v Guranjem kraju predal v upravljanje DO Emona Ribarstvo. Odnos med družino in Emono je bil urejen v posebni pogodbi, ki zagotavlja ribičem potrebne količine mladic. Obenem so se nadaljevala prizadevanja za ureditev odnosov med onesnaževalci in ribiči, ki so vlagali znatna sredstva v gospodarjenje z ribjim fondom. Tako so končno podpisali samoupravni sporazum, ki je urejal finančne obveznosti onesnaževalcev in drugih delovnih organizacij.

     V tem obdobju se je začela sistematična skrb za ribiški podmladek, obenem pa se je posvečalo tudi večjo skrb vzgoji ribičev. K temu je zagotovo pripomoglo tudi enoletno pripravništvo, ki ga mora opraviti vsak ribič pod vodstvom mentorja ter na koncu še z izpitom dokazati svojo usposobljenost.

 

Razvitje prapora 1983

 

1980 - 2000

     RD Bistrica je leta 1983 razvila svoj prapor, veliko naporov pa je bilo storjenih tudi pri organizacijskem utrjevanju njenega delovanja, kar je privedlo do delegatsko organizirane samoupravne strukture druzine, delno tudi zaradi tega, ker je bilo precejšnje število ribičev doma izven bistriške občine.

Boljši časi za bistriške ribiče so se začeli po letu 1981, mejnik pomeni izgradnja zbirnega jezera Mola, ki se mu je čez nekaj let pridružilo še zbirno jezero Klivnik.

Konec osemdesetih se je zalomilo tudi lokalnim onesnaževalcem, TOK je doživel stečaj, Lesonit je zmanjšal obseg in prešel na suhi postopek, TIB pa je zgradil čistilno napravo. Na reki Reki pri Zarečju je začela obratovati še centralna čistilna naprava. Vse to je pripomoglo k izboljšanju stanja v reki Reki.

Nenadno povečanje športnih ribolovnih površin je povzročilo tudi skokovito naraščanje članstva, ki se je v zadnjem obdobju ustalilo na številu okrog 200 članov. S prilivom novih članov je prišlo do pomladitve članstva in novoh delovnih zagonov. Tako sta bila z udarniškim delom zgrajena dva nova objekta. Pod vasjo Soze, ob obali jezera Mola je bil sezidan ribiški dom z osmimi ležišči v treh sobah, klubskim prostorom, ter kletno garažo namenjeno zabavam in druženju tudi velikim skupinam. V bližini vasi Famlje v Vremski dolini pa so člani sekcije Vreme, ki deluje v okviru naše ribiške družine zgradili kočo, sicer brez ležišč, vendar z velikim klubskim prostorom, dvoriščem, ter letno kuhinjo, ki omogoča zabave in druženja velikim skupinam ljudi.  Žal so kočo nepridipravi v začetku novembra leta 2011, požgali do tal.